Humanost nad tekmovalnostjo v sodobni medicini

(Intervju s prof.dr.Franjom Pikljem,dr.med., profesorjem na medicinski fakulteti in zdravnikom na Kliniki za infekcijske bolezni in epidemiologijo, avtor: Sara Onuk)

Hvala Sari, ker je dovolila objavo njenega intervjuja na Medicinci.com

Študentje na medicinski fakulteti poznamo prof. Franja Piklja kot vselej nasmejanega profesorja, ki nam je vedno pripravljen pomagati, razložiti karkoli ga vprašamo in dodati temu še kakšno prijazno besedo. Poznamo ga tudi kot pobudnika oz. začetnika tropske medicine na fakulteti in s tem povezanih odprav v dežele tretjega sveta, kjer pomagamo tamkajšnjim prebivalcem predvsem z zdravstveno oskrbo.
V začetku januarja smo imeli pri njemu vaje in name je naredil poseben vtis; ves popoldan in še naslednji dan so mi po glavi švigale podobne misli: Le kako mu uspe po več kot 40 letih delovne dobe obdržati tako nasmejan in svež obraz? Kako to, da še vedno opravlja svoj poklic zdravnika z ljubeznijo, četudi se bi večina na njegovem mestu raje umaknila v mirne kotičke svojega doma? Zakaj mu nič ni težko in ves dopoldan ne pogleda na uro? Zakaj mu njegova bolezen ne vzame optimizma in dobre volje? Kako to, da nikogar ne zavrne, vedno pomaga in najde čas za vse? V nekem trenutku sem si rekla: Mar ne bi bilo škoda, da ne bi bilo še več ljudi deležnih par utrinkov njegovega življenja? Priznam, želela sem si tudi, da nam vsem odkrije svojo magično formulo do uspeha…in tako je nastal tale intervju.

Koliko časa že traja vaša poklicna pot in kaj vas je pripeljalo nanjo, navdušilo? Ste imeli morda v mladosti pomiselke, da bi se podali v kakšno drugo stroko?
Ravno ta teden odhajam v pokoj in imam 44 let redne delovne dobe. Težko bi rekel, kaj me je na to pot pripeljalo. Morda lastna izkušnja, kajti kot 10-letni otrok sem prebolel otroško paralizo in sem bil več mesecev hospitaliziran v bolnišnici. Tako sem imel priložnost bližje spoznati zdravniško okolje in le-to mi je bilo že od nekdaj blizu. Medicina mi je bila vedno pri srcu. Ko smo se odločali za fakulteto, pa je malo manjkalo, da nisem pristal na kemiji. Večina takratnih prijateljev se je vpisala na kemijo, tako rekoč so mi že skoraj rezervirali službo, a vendarle je bila težnja po medicini močnejša.

Kako bi sami ocenili spremembe, ki so se zgodile v tem času; predvsem pri vaših študentih in v medicini ?
V sami medicini je v tem času nastopilo ogromno sprememb. Prišlo je do odkritja novih bolezni, tudi do novih bolezni kot takšnih, pravtako do novih zdravil zanje. Kot profesor opažam pri študentih velike razlike tekom časa. Včasih smo bili vsi bolj »boga boječi«, danes te vrste zaščite kot profesorji nimamo več. Med seboj smo si bili kar se tiče znanja bolj ali manj enaki, nekako v povprečju, imeli smo tudi boljše delovne navade. Danes pa opažamo dva izrazita pola: na eni strani so tisti, ki stremijo k najvišjim dosežkom in ocenam, sam menim, k elitizmu; po drugi strani pa so študentje, ki s težavo dosegajo zahtevano povprečje. Kljub vsemu sem se ves čas trudil, da sem na izpitih čim bolj objektiven in sem za to razvil tudi cel kup koristnih mehanizmov.

Kaj pa spremembe v načinu življenja ljudi in njihovih medsebojnih odnosih?
Zanesljivo so medsebojni odnosi ljudi slabši kot so bili včasih, ljudje so bolj odtujeni drug od drugega. Menim da so vzrok temu novi dosežki tehnologije in tempo današnjega časa; danes preživijo otroci svoj prosti čas za računalniki, njihovi starši pred televizorji. Včasih je bil ta del dneva namenjen pogovoru, med seboj smo se bližje poznali, bolj smo bili povezani; ne samo v družini, temveč tudi med sosedi, v službi itd. Omeniti moram tudi, da se v zadnjem času vsi veliko premalo gibamo in to bo imelo v prihodnjosti velike posledice.
Ne glede na opisane spremembe vam je uspelo ohraniti srce v vašem delu ter tako značilen optimizem in vedrino – nam lahko zaupate kako?
To bi skoraj težko opisal. Jaz sem imel medicino vedno rad. Nikoli mi ni bilo težko prevzeti dežurstvo nekoga, počakati, podaljšati delovnika ali še dodatno koga pogledati – zaradi tega mi je žena velikokrat rekla, da me je celo življenje čakala. Velikokrat sem popoldne urejal stvari, ki mi jih sploh ni bilo potrebno. Tudi med svojimi študenti sem se vedno odlično počutil; vedno so me lahko karkoli vprašali, zares nikoli nisem nikogar zavrnil in jim vedno pomagal, če sem le znal. Bili so mi zelo blizu, z njimi sem se počutil kot da sem tudi sam študent. Ravno zaradi tega sem se začel dodatno ukvarjati še s tropsko medicino. Vedno pridem na vsa njihova predavanja, če le zmorem, ker se tam počutim dobro in ponovno mladega.

…za trenutek je nato prof.Pikelj prekinil svojo misel in z drugačnim tonom nadaljeval…
Veste, morda sem v življenju enkrat samkrat naredil krivico, morda. Na izpitu je bil en zelo nesramen študent, ki me je odkrito žalil. Namenoma sem ga nato vprašal na način, da sem mu dokazal, da ne zna. Seveda ga nisem »vrgel«, ampak je dobil nižjo oceno, šestico. To sicer zame ni bila ocena, samo takrat sem jo napisal. Tisto noč nisem mogel zatisniti očesa, kajti imel sem občutek, da sem naredil krivico, čeprav je bil fant res skrajno nesramen. No, kasneje česar takšnega nisem nikoli več storil; trudil sem se biti objektiven in razumeti drugačne ljudi od sebe.

Bili ste tudi pobudnik oz. začetnik tropske medicine l. 1977. Kaj vas je navdušilo zanjo?
Dejansko je bilo takrat nekaj naklučij. L.1977 se je organizirala medicinska zdravniška odprava v trope z namenom, da tropska medicina tudi pri nas zaživi oz. se dvigne. V tistem času komunizma smo bili kot država dokaj zaprti, počasi se je začelo nato odpirati tako v političnem, gospodarskem, kot tudi v medicinskem smislu. Tako smo se odpravili, jaz in še dva zdravnika v takratno Centalno-afriško cesarstvo, da bi raziskali, kakšne so edukacijske in praktične možnosti za pridobivanje izkušenj naših zdravnikov. Ob ogledih, ki smo jih opravili, nam je uspelo dobiti tudi izvrstne posnetke tamkajšnjih razmer, prebivalcev, nekaj kar je danes praktično nemogoče videti. Cesar takrat sicer ni dovolil »izvoza revščine« v kakršnikoli obliki, a nam je po sreči uspelo. Po povratku smo pripravili predstavitev za sodelavce, profesorje in študente na fakulteti, da bi jih vse skupaj navdušili. Velika predavalnica je bila polna, stvar pa so zgrabili predvsem študentje. Tako se je začelo in prvi tečaj tropske medicine je bil l.1985, prva odprava pa je šla na pot l.1990.

Kakšen se vam zdi prispevek naših študentov domačinom v državah tretjega sveta oz. kdo na koncu pridobi več – tisti, ki pomaga ali ki je pomoči deležen? Ste se tudi sami udeležili kakšne odprave?
Sam sem bil samo na treh odpravah, čeprav so me vsi vedno vabili, da bi šel zraven. In sicer je to zaradi posledic otroške paralize, katero sem prebolel kot otrok – velike težave in bolečine čutim pri hoji in težko bi se prilagajal tamkajšnjim razmeram, pa tudi dolga pot je do tja. Sem pa tako ali drugače sodeloval pri vsaki odpravi naših študentov. Začeli smo s tremi državami, danes so odprave organizirane kar v 17 držav tretjega sveta. Tam delo poteka v podeželskih, misijonskih bolnišnicah ali pa v dispanzerski obliki. Tako so nekateri prišli v takšne predele, kjer prebivalstvo še nikoli v življenju ni videlo zdravnika. Tako so jim začeli ljudje vedno bolj zaupati, naši mladi zdravniki so tam postali prav »popularni«, dober glas se med ljudmi hitro razširi in naval se je povečeval. Tako so potem ljudje začutili veliko praznino, ko so se naši vrnili domov. Ravno zaradi tega se trudimo, da bi se na določene točke ponovno vračale nove odprave, da bi vzdrževali kontinuiteto dela. Pravtako imamo določen časovni minimum, kolikor naj bi odprava trajala (vsaj dva meseca), da delo zaživi in lahko imata obe strani od tega koristi.

Kaj menite glede osveščenosti naše družbe glede problematike tretjega sveta? Storimo kot del razvitega sveta dovolj za tiste »manj priviligirane« narode ali se nas tuji problemi ne dotaknejo?
Mislim, da je družbena atmosfera takšnim odpravam in drugim oblikam pomoči naklonjena; morda ravno zato, ker na splošno veliko več ljudi potuje in zavedanje o medsebojni povezanosti človeštva narašča.

Torej ste zadovoljni z razvojem tropske medicine pri nas v zadnjih 30 letih?
Zelo zadovoljen. Zanimanje med študenti narašča iz leta v leto, tudi odprav je vedno več in so zelo uspešne. Vsi, ki smo se odločili nameniti del svojega časa tropski medicini, imamo to neizmerno radi. Sam sem se vedno zavzemal za humanost v medicini in sem bil vedno proti tekmovalnosti in elitizmu v naši stroki, ki je žal vedno bolj prisotno. »Tropcem« pa nam je že od začetka uspelo vzdrževati humanost, dobre medsebojne odnose in temu so sledili tudi odlični rezultati. Naslednji simpozij so zaradi tega organizirali kar v Cankarjevem domu, vendar sam menim, da to ni bila dobra odločitev. Vsaka nova stvar mora rasti počasi, organsko, in imeti mora svojo trdno bazo. Bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost.

Izbrana vprašanja so le delček tega, o čemer sva se s profesorjem pogovarjala, pa vendar upam da so dovolj nazorna, da vam je uspelo začutiti utrip njegovega življenja. Sprva sem trudoma iskala magično formulo v njegovem življenju in delu, medtem ko je sam mirno, skromno in živo opisoval dogodke, odnose, delo…Potem me je prešinilo – ravno to kar iščeš, je prof.Piklju uspelo: v tišini opravljati delo, ki te veseli, ne zahtevati zanje potrditve ali pretirane pohvale, službovati z ljubeznijo in z enakim pristopom do vsakogar, postaviti humanost na prvo mesto pred tekmovalnostjo, bleščečimi dosežki in karierizmom, in še in še misli se mi je usulo kot plaz, ki ga nisem zmogla niti želela ustaviti. Tisti trenutek sem postala nezmerno hvaležna, da imamo priložnost spoznati in videti takšne ljudi, ki so nam lahko vzor in od katerih se učimo življenja. Kajti na drugi strani je mnogo tistih, ki predstavljajo nasprotni pol, katerega obvladujejo slava, uspeh, tekmovanje za vsako ceno, nedostopnost, kariera in srce, hladno kot ledena gora. Na žalost v današnjem času ta pol utripa in se blešči s tako veliko silo, da nas začne vse velikokrat privlačiti, četudi si tega ne bi želeli. Ravno zaradi tega, se v imenu vseh zahvaljujem prof. Franju Piklju za njegovo delo, svetel vzor in ljubezen ter pomoč, ki jih je dajal vsa ta leta v izobilju.